Erotično romantična nadaljevanka (5. del)

Neresnično resnična zgodba 5. del

Anna

Vse skupaj se je odvijalo prekleto hitro. Še sama ni vedela, kaj se ji podi po glavi. Ne prej, ne sedaj.

Čutila je, da jo stiska pri srcu. Šlo ji je na bruhanje. Ampak ne zato, ker je pred kratkim spila nekaj močnega. Tako se je počutila zato, ker je vedela kaj jo čaka.

V upanju na najboljši scenarij si je želela, da bi bila to neka avantura z urejenim poslovnežem.

Nekakšen ekskluzivni apartma. Mogoče v stilu tiste knjige, ki je bila baje uspešnica. Neki odtenki. Ni je brala. Gledala pa je film. Tako nekako si je predstavljala vse skupaj.

»Lahko, da bo celo prvič doživela orgazem z moškim,« se je opogumljala. V ta namen se je obleka v seksi oprijeto obleko črne barve z bleščicami, da je bil dekolte poudarjen in sandale z srebrnimi trakovi. Okoli vratu je imela čipkasto ogrlico. Ustnice si je namazala z šminko vijolične barve.

Prvi vtis dogodivščine ni bil pozitiven, še manj moški resnega obraza, ki jo je prišel iskat. Čeprav ga je med vožnjo sem pa tja kaj vprašala, so njegova usta ostala nema. In mrka. In hladne oči. Odsev v vzvratnem ogledalu. Ni videla, kje se vozijo, saj je bila že tema. Tudi ulic ni poznala. Premišljevala je ali naj odpove to srečanje. Ravno, ko je nameravala spregovoriti, je avto nenadoma ustavil.

Noter je prisedla izredno lepa punca z nekoliko preveč make-upa. Imela je kratko pričesko, lase blond barve so bili počesani v stran, spodaj okoli vratu nekoliko pobriti, pramene pa je imela pobarvane v nežno roza odtenke. Na obrazu očala v barvi oceana. Kričeča tesno oprijeta majčka in minica. Prsi mogoče prevelike. Moški ne bi delili tega mnenja z njo. Stavila bi, da so umetne. Toda obraz je imela prijazen.

»Lahko bi bila manekenka, če bi hotela,« je pomislila Anna, »le zakaj se ni odločila za takšno kariero.«

»Kdo si pa ti? A si nova? Te ne poznam,« jo je vprašala in še preden je Anna lahko odgovorila, je ven potegnila vrečko belega prahu. Nekoliko začudeno in zmedeno jo je opazovala. »Pa saj to ni film,« je Anna pomislila.

Z priučeno veščino je del vsebine stresla na žepno ogledalo za šminkanje in naredila dve črti. Z roko je hitro segla v torbico, ven potegnila bankovec zvit v rolico in vsebino povlekla skozi nos. Nato je rolico ponudila Anni rekoč: »Boš malo koke? Na potegni.«

Anna jo ni želela užaliti, zato se je zlagala: »Sem že hvala.«

»A misliš, da ti verjamem. Preveč let sem v poslu, da me lahko nekdo pretenta. Izgledaš preveč preprosta punca. Pa je bolje, da se ne navadiš. Preveč stane. Zakaj si pa tu?« ...je punca govorila brez prestanka in pri temu posnifala še drugo črtico. Besede so kar letele iz nje.

»Očitno kokain resnično deluje,« je pomislila Anna.

Sama je iz torbice izvlekla majhno, napol prazno stekleničko domačega zvarka. Globoko je zavzdihnila in izpraznila preostanek borovničevca. Ko je premagala naravni vzgib, da bi vsebino izpraznila iz želodca, je naslonila glavo na vetrobransko steklo avtomobila. Punca zraven nje pa je še kar naprej govorila. Mogoče bi se v normalnih okoliščinah z radovednostjo pogovarjala z njo, toda njen vid je postajal nejasen in meglen. Adrenalin pričakovanega je očitno popustil in prepustil alkoholu, da opravi svoje. Zadnje, kar se je spomnila je bil zvok sprejetega sporočila iz njenega telefona. Nato jo je objela tema.

Luka

Najljubše sproščanje mu je navadno predstavljal seks. Tudi vožnja z avtom in muziko navito na najvišjo glasnost, toda ne ob mislih, ki so ga jezile ali spravljale v slabo voljo. Današnji prizor moškega v trgovini mu je pokvaril preostanek dneva, zato je odšel v prostor za telovadbo in se posvetil telesni vadbi za moč in mišice, s katero je poizkušal preusmeriti tok misli.

Po dvigovanju uteži, je odšel do vreče za boks, kjer se je boril z lastno senco. To je bil plemenit šport, kjer je bilo pomembnejše dajati, kot prejemati. Ko bi le to veljalo za mnoge človeške vrednote. V telovadnici sta bila samo dva reflektorja, usmerjena v strop. Prepoteno telo Luke je izvajalo smrtonosni ples starodavnih gibov. Mišice so se ob vsakem udarcu v vrečo napele, da so žile skoraj popokale. Znoj mu je kapljal po na pol golem telesu. Nosil je le kratke hlače, ki so se oprijemale močnih nog, da so stegenske mišice izstopale. Z leti vadbe je do potankosti obvladal umetnost bojevanja. Ni bil nasilne narave, toda vadba mu je krepila samozavest, pri temu pa se je počutil bolj možatega. Zadihan je ponavljal vrsto kombinacij na točke vreče, ki so predstavljale telo človeka. Vedel je, kam mora zadeti, če bi bilo to potrebno.

V življenju se je tepel le enkrat in sicer, ko je bil še mulec in ni imel še izoblikovanih vrednot in osebnosti kot sedaj. Takrat je pretepel nič slutečega sošolca, ki se ni zavedal, kaj ga čaka. Še najhuje pri temu je bilo, da mu slednji sploh ni nič naredil. Ta trenutek nespametnosti in nezrelosti je Luka obžaloval celo življenje. Sicer pa ni bil nasilne narave. Verjel pa je, da se pravi moški mora znati braniti, če je to res potrebno. Predvsem braniti bližnje. Če je nujno.

Ko je sprostil dovolj energije, si je oblekel črno trenirko in odšel še malo teč. Samo toliko, da si zbistri misli. Ni želel pretiravati s tekom, saj ga je kasneje čakala zabava pri Pogotu. Bil je že pozen in moral se je še stuširati. Ni se zavedel, da mu bo zaporedje kasnejših dogodkov spremenilo življenje.

DANES

Moški je zrl skozi okno. Zunaj se je delal lep dan. Bo tudi za njega lep? Pomislil je. Marsikdo ga bo v prihodnosti prav gotovo obsojal. Ni dvomil v to. Mogoče bodo tudi pljuvali po njemu. Ker je bil vedno zvest svojim vrednotam, ga to navsezadnje ne bo motilo. Edino, kar si je resnično želel, da bi ga sorodniki razumeli. In njegovi prijatelji, kolikor jih je pač imel. Mogoče pa ga bodo nekateri ljudje tudi cenili. Za to, kar je. Dvomil je, da se bo to zgodilo za čas njegovega življenja. Da bi ga cenili namreč. Za to, kar je naredil, kar bo naredil, za njega pomeni postaviti spomenik nekim idealom.

Vedel je, da ni strokovnjak na tem področju. Način dela ni enak, kot pri drugih delih, ki jih je poučeval. Bil je amater, ampak delal je le to, kar ima rad. Toda vseeno bi mu neko priznanje veliko pomenilo. Četudi ena samcata pohvala. Skoraj ni verjel v to možnost. 

Tudi ceh ga ne bo priznal. Ljudje v teh krogih se poznajo in delajo po utečenih vzorcih. Drug drugemu čestitali. Sploh pa mu je bilo vseeno. Njemu pravila niso bila pomembna. Nič mu niso pomenila. Brez pravil je dovoljeno vse, kajne?

PREJ

Luka

Luči v daljavi so se mu približevale in svetloba žarometov ga je slepila. Z roko si je delno zakril obraz in upočasnil korak, ter stopil nekoliko vstran. Pogledal je v tisto smer. Mimo njega je počasi pripeljal avto. Ni se ustavil, toda ustavilo se je bitje njegovega srca. Za hipec je videl obraz, ki je slonel ob oknu. Prepoznal ga je. Misli in vsi današnji pogovori v trgovini so se z naglico vrnili, toda tokrat je bil umirjen in zbran. Vedel je kam mora iti. Vedel je kaj mora storiti.

Anna

Predramila se je iz nezavesti. Odprla je oči. Ni vedela, kje je bila. Nekje v daljavi so napol gole postave migotale in se premikale. Glasno je bilo. V ozadju je iz zvočnikov prihajala glasba v disko zvokih. Vse je bilo nejasno in vse se je vrtelo. Glava jo je bolela in zaželela si je požirek vode. Spregovoriti ni zmogla nobene besede, zato je le nekaj zamrmrala. V svoji bližini je zaslišala znano melodijo telefona, ki ji je sporočala, da jo nekdo kliče. Hotela je vstati, toda zajela jo je omotica in tema se je znova zgrnila nad njo.

Luka

Pritekel je do doma. Sopihal je in se znojil, toda ni imel časa, da se stušira. Moral je priti, da bo vzel vse, kar bo potreboval kasneje. Poiskal je telefon, ki ga prej ni imel s seboj in poiskal številko. Pritisnil je tipko in čakal. Zvonilo je, toda nihče se ni oglasil. Z brisačo si je obrisal telo, nato je v omari poiskal fino obleko in si jo hitro nadel. Iz sefa je vzel večjo količino denarja in si napolnil žepe. Še enkrat je poklical prejšnjo številko. Sedaj se je glas na drugi strani oglasil.

Luka je dejal le: »Čakaj na moj klic.«

Več mu ni imel za povedati, saj ga je poklical že takoj po delu in povedal, da bo mogoče potreboval njegovo pomoč. Nato je poiskal ključe od avta in v naglici zapustil hišo. Časa je zmanjkovalo.

Anna

Zbudili so jo zvoki. Počutila se je malenkost bolje. Ležala je v postelji, v majhni sobici, ki ni nudila zasebnosti, ampak je bila del večjega prostora, verjetno v zaodrju, kakor je sklepala po zvokih muzike, ki so polnili prostor. Glava jo je še vedno bolela in želela si je le požirek vode.

Z pogledom je prečesala prostor. Nekje v daljavi je videla šoferja, ki jo je pripeljal sem. Malo naprej so pomanjkljivo oblečene ženske hodile po odru, kakor manekenke hodijo po modnih pistah. Same lepotice. Nadpovprečno obdarjene. Nosile so različne kostume, od sobaric in medicinskih sester, do šolark, ter policistk. Med hojo so jim prsi poplesovale sem ter tja, medtem, ko so zibajoči boki privabljali moške poglede, ki so sedeli tik ob stezi. Za njimi je stopal mlajši moški, mogoče je bil celo mladoleten. Izgledal je, kakor gladiator, ki je ravno končal boj v areni. Stopal je bos in raztrganih oblek, močne poudarjene mišice, kakor pri bodibilderjih so bile posute z lesketajočim umazanim prahom, lase je imel pobarvane v rahlo zlato barvo. Krasil ga je zelo čeden, skoraj angelski obraz.

Deloval je, kakor, da bi bil suženj od starejše gospe v ozadju. Krasil jo je kostum cesarice in bila je edina, ki ni kazala gole kože. Ostre poteze obraza, dvignjena brada in na pol zaprte veke, izpod katerih so sijale ledene oči, so kazale njeno avtoriteto. Z roko je zamahovala z bičem po stezi, kakor, da bi preganjala vse, ki bi si drznili priti do njenega sprevoda.

Vse skupaj jo je spominjalo na avantgardno modno revijo. Ali le spektakel za bogataše. Z dodatno ponudbo.

Anna je nagnila je glavo vstran in blizu sebe videla punco, ki je sedela na stolu. Njena sopotnica v avtu. Če se prav spomni se je klicala Julija. Le ta jo prvi trenutek sploh ni opazila. Bila je zatopljena v telefon. Ko je videla, da Anna strmi vanjo je nejevoljno kriknila: »A smo vendarle živi. Dolžna si mi petsto eurov, ki sem jih po tvoji krivdi izgubila, ker te moram paziti. A je to zahvala za vse, kar sem naredila zate,« so besede vrele iz nje.

»Mogoče je povlekla še kakšno črtico kokaina,« je pomislila Anna.

Nato se je vendarle nekoliko umirila in Anni ponudila kozarec vode, kakor, da bi to razbrala iz njenih suhih ustnic. »Na popij malo vode,« je nadaljevala v bolj umirjenem tonu.«

Tisti hip se je Anna zavedla, da je ženska navsezadnje le na njeni strani. Njene oči so to potrjevale: »Imaš srečo, ker je par modelov hotelo prav tebe in iz izkušenj ti povem, da niso prav simpatični,« je dejala. Anna je hvaležno prijela ponujeni kozarec. Bilo je šele tretjič v življenju, da se ga je napila na mrtvo. Ko ji je požirek vode splahnil tisti čuden občutek v ustih, je navsezadnje le zmogla spregovoriti.

»Kje pa sem,« je vprašala. Vsebino kozarca je izpila do dna. »Kaj pa delam tukaj?« Anna se je čudila lastnemu vprašanju, saj je odgovor že poznala. V hipu se je spomnila dogovora. Stresla je z glavo, kakor, da bi to dejanje pregnalo vse njene slabe občutke. Želela se je dvigniti iz improviziranega ležišča, a je v tistem trenutku opazila možakarja z rumenimi zobmi. Stal je poleg šoferja in ni ni niti za trenutek odmaknil oči iz nje. Režal se je in nekaj govoril moškemu, ki jo je pripeljal sem.

»Ne se pustit temu modelu,« je zaslišala glas od Julije. »To je pri meni persona 'non-grata',« ji je rekla z naglasom, kakor, da bi želela zveneti učeno.

Verjetno si je to tudi želela. Da bi namreč obiskovala kakšno šolo. Če se prav spomni, ji je to v avtu celo pripovedovala. Toda luknje v glavi niso omogočale spominom, da bi prilezli na plan.

»Edino ta te hoče za vsako ceno in že dve uri pa pol čaka, da se prebudiš,« je nadaljeval glas Julije. »Če se le da, bodi čim bolj tiho. To ga ne rajca in mogoče te bo naslednjič pustil pri miru.«

»Naslednjič,« je pomislila Anna. »Zakaj? Saj tega nima namena početi več,« bi skoraj zakričala, toda strah ji je vzel glas. Strah pred moškim, ki jo čaka. Plenilcem.

»Ej mala, kurbica,« je zaslišala izza vrat.

Tisti nasmešek. Zlobni nasmešek. Kako ga je zasovražila v trenutku, ko ga je videla tam, čakajoč nanjo.

»A ni bilo drugače rečeno, ko se je odločala za ta korak? Diskretno srečanje. Nobenih čudnih želja. Nek drug dogovor.«

To mu je želela zabrusiti v neprivlačen obraz. Vstala je, da ga nahruli. Odločena je stopila proti njemu. Bila je že blizu njegovega ostudnega obraza, ko ji je možak iznenada prisolil tako močno zaušnico, da se je tema znova zgrnila nad njo. Ko je ležala na tleh, jo je možak dvignil, kakor, da ne občutil teže nekaj manj, kot šestdesetih kilogramov in jo po stopnicah odnesel v sobo.

Njen telefon v torbici je medtem na ekranu kazal 10 neprebranih sporočil in trije neodgovorjeni klici.

Luka

Maloprej je prišel v klub. V tem trenutku je pil pijačo v baru. Za ta petični klub Zabave&Ugodja je izvedel od možakarja, kateri ga je danes obiskal v trgovini. Od njega je uspel izvrtati ključne informacije, za katere se zdi, da mu bodo navsezadnje le prišle prav. Prav on mu je dejal, da se omenjeni klub ukvarja s prostitucijo. Seveda nelegalno. Sklepal je, da so Anno pripeljali sem. Moral je priznati, da je bil prostor ekskluziven. In precej velik. Notranjost je delovala moderno in stilsko urejena. Za vstopnino je plačal veliko preveč, kot si je lahko privoščil, toda sile razmer mu druge možnosti pravzaprav niso nudile. Približno en hektar površine je bil razdeljen na več posameznih prostorov in dve etaži z pritličjem. Restavracija, plesna dvorana, wellness center, bar z odrom za spektakle in toaletni prostori so bili v prvem nadstropju. V zgornjem nadstropju so bili v glavnem apartmaji za goste in sobe za osebje. V pritličju je bila kuhinja z kletnimi prostori in manjša igralnica. Namenjena nesramno bogatim izbrancem. Za slednjo je izvedel od gostov. Sklepal je, da je bila tudi ta dejavnost ilegalna.

Luka je bil v prostoru za spektakle. Očitno je bil ta dan rezerviran za plesne točke, pri čemer so pomanjkljivo oblečena dekleta obiskovalce mamile z vabljivimi telesi in nedvoumnimi pogledi. Srkal je koktajl in se delal, kakor, da je domač v teh krogih. Puncam je velikodušno tlačil bankovce denarja za modrčke, pri čemer se je delal nekoliko pijanega. Večino koktajlov je na naskrivaj zlival med umetne rastline, ki so krasile prostor. Z očesi je prečesal vsak ped okolja v katerem je bil. Ni je opazil in to ga je rahlo begalo. Ni bil več prepričan, da je prav razumel možakarja iz trgovine. Pregledal je tudi vse ostale prostore do katerih lahko dostopal. Ni je bilo. Odločil se je, da bo šel domov. Stopil je do šanka in plačal precejšen znesek za pijačo.

Pred odhodom se je nameraval še odtočiti, zato je stopil mimo točilnega pulta v temnejši prostor. Šenaprej je igral svojo vlogo okajenega obiskovalca. Ravno, ko je z roko prijel kljuko vrat toaletnega prostora je zagledal plenilca iz trgovine. Nedaleč naprej je v zasebnem prostoru z rokami dvigoval nepremično žensko telo in jo odnesel po stopnicah v nadstropje višje. Pred prostorom je neke vrste stražar z nezaupanjem zrl v njega, zato je Luka pritisnil kljuko in vstopil v moške prostore. V sebi je izdelal načrt, kako se bo tega lotil.

• Beri dalje! Klik za skok na 6. del zgodbe.
• Želiš dostop do še več žgečkljivih zgodb? Pridruži se naši Facebook skupini: https://www.facebook.com/groups/299125581484063/