Erotično romantična nadaljevanka (1. del)

Neresnično resnična zgodba 1. del 

ZDAJ

Soba je bila mračna. Skozi zaprta okna je svetil tanek žarek svetlobe in se poigraval z oblakom dima cigare, ki je polnil sobo. Na mizi steklenica viskija. Skrivnostni mož je nepremično sedel za stolom svoje mize in z zamišljenim pogledom zrl v nedotaknjen kozarec. Napočil je čas, ko si lahko privošči ta obred. Misli so mu divjale. Bil je zatopljen. Še vedno ni bil odločen ali naj to naredi. Tišina bi lahko bila prijetna, če je ne bi v tem trenutku zmotil zvok brnenja naprave pred njim. Pogledal je v smeri, kjer je stala. Njegovega obraza ni bilo videti, le oči so se nekoliko premaknile in se zazrle v gumb, ki bo zapečatil njegovo usodo. Ni bil prepričan v svoje namere, toda kar je bilo, je bilo. To mora narediti. Dal je obljubo in bil je časten človek. Prsti so se približali gumbu in za trenutek zastali. Nato je pritisnil. Ni bilo več poti nazaj. 

PREJ

Anna

Zdrznila se je! Pogled je sklonila v tla in ni dovolila očem, da se zazrejo vanj. Nikoli ne bi tega pričakovala toda, kakor nebogljena punčka je molila glavo v asfalt in odhitela naprej. Korakala je, kolikor se da hitro. Da se ji to dogaja, tak odziv na moškega in to v polnem razcvetu let NI sprejemljivo! Sicer pa… njegove vonjave parfuma ali nečesa drugega, nekaj nedorečenega so ji za razblinile skrbi. Moške vonjave! Je bilo to res? Ali se njeni možgani poigravajo z kruto usodo in ji dajejo lažen trenutek upanja? Kemičnim receptorjem v podzavesti ni zaupala, prav tako ni hotela več razmišljati o temu. Bala se je. Z nepojasnjenimi občutki je odhitela naprej, v mislih pa se ni mogla znebiti tistega vonja.

Prijetnega. Seksualnega.

»Ah trapa«, si je mislila in pospešila korak.   Tega neznanega občutka, tisti trenutek ni zmogla razumeti. Prepričana je bila, da tega odgovora nikoli ne bo izvedela. Prepustila se je malodušju, ki jo je zadnje mesece spremljalo vsepovsod. Zamišljena je pohitela proti domu. Tedni so minili brez omembe vredne dogodivščine. Živela je dokaj običajno življenje, vsaj tako je mislila. Tudi njene prijateljice so doživljale isto usodo, kot sama ali pa jo še bodo, čeprav ji to ni bilo v uteho. Mislila je, da je to normalno. Vsi so mislili, da je to normalno. Življenje se po splošnem prepričanju odvija nekako takole; po končanem šolanju se zaposliš in najdeš nekoga, ki ti je obljubljal srečen zakon. Mogoče narediš otroka ali dva. In zapadeš v rutino. Prav to se je zgodilo njej. Izpolnila je pričakovanja družine, družbe, skratka opravila je svojo žensko dolžnost. Od tedaj je njen vsakdan potekal po že znanem, ustaljenem načinu. Skratka, živela je nevznemirljivo življenje.

»Toda saj ni bilo tako slabo,« se je tolažila. Vsaj na začetku ni bilo. Bili so trenutki, ko se je počutila srečno. Koliko časa je že minilo od tega? Odgovora ni poznala. 

Otrok sama še ni imela. Ni si še upala narediti ta korak, toda v sebi je tiho premlevala to možnost.

»Lahko bi bilo drugače. Lahko bi bilo boljše, če bi se odločila in v sebi prižgala iskrico življenja,« je pomislila. 

 

Luka

Bil je običajen moški. Visok je bil sto devetdeset centimetrov. Na pogled nič posebnega, toda izžareval je samostojnost, ki je mejila že na predrznost. Mogoče se je zgolj zavedal tega, da je samozavest seksi. Vsak gib, ki ga je naredil je odražal odločnost, toda sproščenost, ki jo je oddajal, ga je delala posebnega. Luka je bil visok moški črnih las, športne postave in z poudarjenimi rameni.   Skrbel je za svoje telo, kolikor se je le dalo. Rad se je lepo oblačil, toda nič izstopajočega. Čeprav je bil že v poznih tridesetih, mu tega nihče ne bi pripisal. V šali je trdil, da to prinaša samski stan oz. svobodno življenje, ki ga ta slog prinaša. Ljubil je vse, kar je bilo lepega in čudovitega npr., potovanja, dobro hrano in ženske različnih značajev in oblin. Kuhati ni maral. Vseeno je lahko pripravil okusno jed, če se mu je le zljubilo. Veliko raje je zahajal v dobre restavracije. Občasno si je privoščil tudi nekoliko bolj razuzdano obdobje. Povezano z nežnejšim spolom, če slučajno niste uganili. Všeč so mu bili vsi tipi žensk.   Ni bil zahteven. Niso ga motile polnejše ženske, niti pretirano suhe. Lahko je imela pravilno obliko obraza ali tudi ne, lahko je imela dolge ali kratke lase različnih barv, lahko je imela tetovaže ali pirsinge.

Ni ga motilo, če se je, ali pa ni brila. Ko se ženska počuti privlačno to izžareva, ne glede na njen izgled in stajling. Imel je le dve zahtevi. Moral ga je privlačiti njen pogled in posvetiti se je morala osebni higieni. To je vse, kar je zahteval.

Vedel je, da se bo nekoč ustalil, toda nekako pravljično je čakal na ljubezen življenja. Do takrat bo pač užival življenje, kolikor se le da. Nikoli se ne ve, kateri dan je zadnji, je imel navado reči. Tako rekoč je živel iz dneva v dan.

Luka je oboževal svoje delo, toda imel je nekoliko neobičajen poklic. Bil je lastnik manjše trgovinice. Ampak ne katerekoli. Bil je lastnik erotične trgovine. Ljubil je vse, kar je bilo vznemirljivega in lepega na svetu. Rad je delal z ljudmi, še raje pa pomagal parom, moškim in ženskam z nasveti glede spolnosti. To je bilo del njega in temu ni mu mogel uteči. Včasih se mu je zdelo, da ljudi vidi globje od vidnega. Kakšen strokovnjak bi rekel, da zna ljudem pogledati v dušo in prebrati njihove želje.

Če bi vam lahko povedal, koliko prijetnih ljudi je v svoji trgovini spoznal, mu tega ne bi verjeli. Kot na primer možakarja po imenu Pogo. Bil je kriminalist, ki ga je nekoč sumil, da se ukvarja z ponarejanjem denarja, ker so v njegovi trgovini našli ponaredek v vrednosti petdeset eurov. Kasneje so pravega ponarejevalca prijeli. S Pogotom sta v tem primeru tesno sodelovala, zato sta se bolje spoznala. Bil je veseljak in dobrega srca, zato sta postala prava prijatelja. Družilo ju je predvsem veselje do zabav.

Njegove stranke so bile prijetnejše, kot v vseh trgovinah, v katerih je delal prej. Ljudje so se radi vračali, pa čeprav samo za klepet. Besede 'stranke' ni maral, saj je z mnogimi obiskovalci trgovine stkal poseben odnos. Mogoče tudi zaradi tega, ker mu je bilo pomembnejše zadovoljstvo kupcev, kot pa dobiček trgovine, mogoče pa tudi zaradi tega, ker se je držal določenega načela.

»Kar se v trgovini zgodi, v trgovini ostane.«

Ob vsej tej diskretnosti se je počutil, kot kakšen sicilijanski mafijec, toda zaupnost podatkov mu je pomenila veliko. Tega načela ni do sedaj še nikoli prelomil. 

Ko se je odločil odpreti takšno trgovino so ga nekateri gledali postrani. Predsodki javnosti glede spolnosti in erotičnih igrač, so bili na žalost tudi v tem stoletju prisotni in družba je pravzaprav ta odklonilen odnos do erotike podpirala.

»Seks je slab, ne seksati, to je greh,« so vpili nekateri ljudje. Na srečo je bilo malo takšnih ljudi. 

• Beri naprej! Klik za 2. del zgodbe
• Želiš dostop do še več žgečkljivih zgodb? Pridruži se naši Facebook skupini: https://www.facebook.com/groups/299125581484063/